Na duhovne vaje sem se odpravil z malo mešanimi občutki, saj je bila tematika neznana in po svoje zahtevna. Prvi dan sem največ časa posvetil pripravi na »življenjsko» spoved. Pri tem mi je dobro pomagal pripravljen vprašalnik za izpraševanje vesti. Sicer pa se me tema duhovnih vaj prvi dan še ni posebno dotaknila, kot da ni zame oziroma da nimam kaj zdraviti. Zvečer, po sveti maši, pa se mi je med adoracijo »odprlo«. Spet je na površje privrelo tisto, za kar sem mislil, da je že predelano in stvar preteklosti. Po navodilih sem o svoji bolečini pisal in se tako problemu še bolj približal. In ker ta težava naj ne bi bila vzrok mojih notranjih ran, je bilo potrebno še malo pobrskati globlje in iskati vzroke notranjih ran, ki sem jih našel v zgodnjem otroštvu, ki vsakega človeka najpomembneje zaznamuje. Zelo lepo sem doživel tudi meditacijo, v kateri sem se poskušal srečati z lepimi in po drugi strani težkimi trenutki svojega življenja. Ko je zvečer med sveto mašo p. Mio molil nad nami za naše ozdravljenje, nisem čutil neke posebne velike spremembe, čutil pa sem mir, zadovoljstvo, bližino Jezusa, ki resnično lahko zdravi in ozdravi.
Upam in verjamem, da so bile te duhovne vaje dobra popotnica za delo naprej in priložnost, da se še bolj povežem z Božjo bližino in njegovo ljubeznijo.
MP