Ignacijanske: zasnoval jih je sv. Ignacij Lojolski na osnovi lastne duhovne izkušnje in na osnovi bogate dotedanje krščanske duhovne tradicije. Zapisal jih je v knjižici Duhovne vaje in so bile prve duhovne vaje v zgodovini Cerkve potrjene s strani papeža.
Duhovne: glavni akter je Sveti Duh, kateremu se odpira človekov duh. Pot duhovnih vaj je v prepoznavanju vzgibov Svetega Duha ter sprejemanju le teh. To je pot učenja razločevanja duhov, kar je srčika ignacijanske duhovne poti.
Vaje: gre za sosledje vaj in molitev kot jih podaja sv. Ignacij in kjer ima vsaka molitev svoj namen in prošnjo Bogu. Gre za razmišljanja, kontemplacije, molitve z Božjo besedo, itd.
Značilnosti, duhovna sredstva, duhovni načini
Tišina: Božji glas je običajni najtišji glas v človekovem srcu. Zunanja tišina pomaga k notranji tišini, ki mogoča, da oseba prepozna vzgibe Svetega Duha. Božja beseda je privilegiran prostor poslušanja Božjega glasu (in učenja poslušanja).
Osebni pogovor s spremljevalcem: gre za osebno vodene duhovne vaje, kar je omogočeno z osebnim pogovorom udeleženca/-ke s spremljevalcem. Oseba pove o svoji molitveno izkušnji na duhovnih vajah, kaj se poraja v srcu ter po potrebi prejme kak nasvet.
Navodila za molitve: kjer udeleženci/-ke prejmejo smernice za vaje oz. molitve, kakor tudi poudarke glede načina.
Molitev: vsaka molitvena vaja ima svojo prošnjo Bogu za določeno milost. Dejansko so duhovne vaje veriga milosti, ki jih prosimo – v temeljnem zaupanju, da bo Bog dal, kar ga prosimo v njegovem imenu (prim. Jn 15,16). V ignacijanskih DV gre za različne molitvene načine, od premišljevanja, ustne molitve, meditacije pa vse do kontemplacije (zrenje v uporabi imaginacije). Obenem gre za način molitve, ki vodi v umetnost razločevanja duhov (kjer je pomemben element pregled molitve ali refleksija).
Razločevanje duhov: pozornost osebe v DV je vezana na notranje vzgibe, ki so predhodni glede na kakršnokoli zunanje delovanje. Božja beseda ogreje srce – kot se je dogodilo učencema na poti v Emavs (Lk 24,32). Srce je organ, ki razločuje. Srce je v luči Svetega Duha sposobno prepoznati Božjo prisotnost in tudi Božjo voljo ter se ji odpreti. Skušnjava se temu upira in človekova svoboda je odločanje med vzgibi Svetega Duha in vzgibi skušnjave.
Evharistija, spoved: ni potrebno posebej spominjati, da spadajo v ignacijanske DV.
Ignacijanska duhovna pot poteka po fazah
Ignacijanske duhovne vaje vodijo osebo preko različnih faz oz. etap, ki so imenovane prvi, drugi, tretji in četrti teden. Teden ne pomeni sedem dni, pač pa govori o določenih korakih na duhovni poti. Prvi teden: očiščevanje v kopeli brezpogojne Božje ljubezni razlite v Jezusu Kristusu na človeštvo in na vsakogar. Kristjan je grešnik, ki mu je odpuščeno. Ob tem se porodi želja biti s Kristusom. Drugi teden: gledajoč zgodovinskega Jezusa oseba notranje spoznava Božje delovanje in s tem Božjo željo za konkretno osebo. Zato je v tej fazi pripravljen poseben prostor odločanju, ko gre za pomembne izbire v življenju. Tretji teden: Jezusova pot ljubezni do konca vodi skozi križ v vstajenje. To je tudi pot Kristusovega učenca. V luči Večne ljubezni oseba prepozna pomen križa, trpljenja, smrti kot prehod v vstajenje. Četrti teden: ob svetopisemskih odlomkih vstajenja se oseba odpira skrivnosti prisotnosti Vstalega Gospoda, ki živi v svojem telesu, ki je Cerkev. Obenem je vse stvarstvo prepojeno z Božjo prisotnostjo.
Komu so namenjene ignacijanske duhovne vaje?
Namenjene so vsakomur, ki želi poglobiti osebni odnos z Bogom in uravnati svoje življenje v Božjo smer. Navadno imajo udeleženci/-ke vsaj kakih osemnajst let, ko se resno vprašajo o svojem življenju, kako živeti, kaj Bog želi zanje. Koristno je, da oseba že ima nekaj izkušenj osebne molitve, domačnosti z Božjo besedo, zavedanja različnih duhovnih vzgibov in daljše tišine. Takšne izkušnje si lahko pridobi tudi na krajšem programu, ki je namenjen uvajanju v ignacijanske DV.